Ujetniki v svoji kletki?

Nekoč je živel človek, ki je vsak dan sedel v svoji nevidni kletki.

Ni imela zidov, ključavnice ali stražarjev…

Vsak dan je ponavljal iste stavke:

“Ne zmorem.”

“Kaj bo, če…”

“Nisem dovolj.”

Kletka je postajala čedalje manjša, dokler ni več videl ne sonca, ne poti, ne sebe.

Svet zunaj je bil barvit, a on je videl samo sive odtenke strahu in dvoma.

Nekega dne pa je zaslišal tih šepet…

sprva komaj zaznaven:

“Poglej bolje.”

Ustavil se je.

Vdihnil.

In pogledal okoli sebe.

Opazil je nekaj, česar prej ni videl — drobna vrata.

Odklenjena.

Čisto preprosta.

Kot da so tam vedno bila.

Drhtel je, ko je položil roko nanje. Srce mu je govorilo:

“Poskusi.”

Ko je potisnil vrata, se je kletka razblinila.

Izginila je.

Kot senca, ki jo razprši jutranja svetloba.

Stopil je ven — ne v nov svet, ampak v svet, ki je bil ves čas tam.

Samo njegov pogled je bil preozek, da bi ga videl.

In tisti trenutek je spoznal:

Da nikoli ni bil ujetnik sveta.

Bil je ujetnik sebe.

A ključ?

Je imel ves čas v svojem žepu.